 |
 |
Tatjana RojcIz kamna rastejo rože ljubezniJubilejni zapis ob 30-letnici moškega in 25-letnici dekliškega zbora "Igo Gruden" iz Nabrežine Glasba nam je lahko luč, glasba nam je lahko kruh, glasba nam je lahko življenje. Ne bi mogli prešteti, koliko življenj je že krenilo na pravo pot ali koliko življenj se je ohranilo ali koliko življenj je dobilo nove svetlobe zaradi nje - glasbe. Glasba je izmed vseh umetnosti najbolj pžtična, najmočnejša in najbolj živa. Glasba zvesto spremlja človeka na njegovi življenjski poti. To kaže ljudska pesem. Nastale so pesmi za vse pomembne dogodke od rojstva do smrti, od jutra do noči, za vsa dejanja, vsa hotenja in vsa razpoloženja. Glasba človeka oblikuje in plemeniti, osrečuje, razvija ljubezen ne samo do lepega, temveč tudi do skupnosti. Skratka vedno in povsod glasba, glasba, glasba. Zapeljiva in težko ločljiva človeški duši. Ko človeka napoji, mu ostane neločljiva partnerica in še več. Ure in ure se ji človek predaja iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto. In tako pretečejo leta in za njimi ostajajo spomini - prijetni, veseli, nepričakovani, žalostni, trpki. Spomini, presenečenja, uspehi, vzponi, padci, porazi, razočaranja, obupi, upanja, vse to živi v človeku in njegovi glasbi. In tako je z nami, pevkami in pevci, ki smo predani pesmi. Tej skriti radosti, ki se ji je težko odreči, če si vesel in poješ vesele pesmi, če se smejiš in se pesem smeje s teboj, če si srečen in glasno zavriskaš, če si zaljubljen in poješ ljubezenske pesmi, če si obupan in poješ obupane pesmi, če si pijan in poješ pesmi pijancev, če skozi meglo pogleda sonce in te poljubi, če novi dan prinese novo rojstvo in te obogati; skratka pesem je srce, če ga imaš, in živela bo večno.
ZAKAJ BI NE PELI? "Sem pevec in peti je vse mi na sveti. Zakaj bi ne pel? Četudi je delo mi čelo ogrelo, vse trude premagam in pesmice zlagam. Zakaj bi ne pel? Zakaj? Je delo končano in vse že zaspano, nazadnje še eno zapojem pošteno. Zakaj bi ne pel? Zakaj? Zakaj?" Tako pravi Josip Hasnik v svoji pesmi Pevec. Zato, drage pevke in pevci, še naprej prepevajte, naj vam bo pesem v veselje in ponos. Bojana Kralj "Moje delo je knjiga ljubezni - odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo - Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje - kaj bi ti še dal?"
SERGIO RADOVIČ (1937 - 1980) STANKO DEVETAK (1922 - 1981) MAJDA LEGIŠA (1965 - 1994) Družba, ki je ne ganejo zvoki, v kolikor so spomin na narod ali na odsotnega prijatelja, to je družba ali narod mrtvih. To je bistvo zvoka, kot je zapisal skladatelj Modest Musorgskij. In bistvena moč, ki spremlja nabrežinsko pesem zadnja tri desetletja, ko se je naglo spreminjala podoba vasi, Krasa, družbe in obenem pevske skupine v Nabrežini, predvsem zaradi mnogo prezgodnjega odhoda prijateljev Sergija Radoviča, Stanka Devetaka in Majde Legiša, katerim poklanjamo ta spominski jubilejni in torej praznični zapis. Kdor je spremljal tridesetletno delo teh zborov, se prav gotovo spominja gesla, napisanega z rdečimi črkami, ki je vrsto let viselo na glavni steni društvene dvorane in postalo motto in spodbuda: "Pesem je duša naroda." Živ utrip ljudi, ki so skupaj ustvarjali, delali, prepevali. Skupaj rasli v suverene osebnosti našega naroda. Zgodovina te naše pevske družine je tako bogata, ker je živo pričevanje izjemnega bogastva, ki ga pevska kultura predstavlja za ves slovenski primorski svet ob Jadranu. Pred petnajstimi leti je dr. Patrizia Terčič v lični brošuri, ki jo je izdalo Kulturno društvo Igo Gruden ob deseti obletnici ustanovitve dekliškega zbora v Nabrežini, raziskala in zapisala pregled zgodovine naše pevske dejavnosti vse od prvega pevskega društva ťNabrežinaŤ, ki je bilo ustanovljeno, kakor beremo v knjigi prof. Aleksandra Rojca ťGlasbena kultura Slovencev v TrstuŤ, že leta 1891. Pevsko društvo je od 1893. leta do prve svetovne vojne vodil Avgust Tance, ki je mešano zasedbo z izjemnim uspehom peljal celo na sokolsko slavnost v Ljubljano. V letu 1899 je zapisal časnik Edinost: "Dragi Nabrežinci! Vi morate biti ponosni na svoje pevsko društvo (...), ki najintenzivnejše deluje na širjenju slave naše slovenske pesmi. V naši pesmi je naša tolažba. V naši pesmi je zgodovina." 1901. leta je bil ustanovljen še ťProsti pevski klub v NabrežiniŤ. Ob zborovski dejavnosti je bilo tudi drugo kulturno življenje Nabrežincev vse do 1915. leta zelo pestro in živahno, saj so številne dejavnosti pokrivale raznovrstna kulturna oziroma prosvetna področja. Prva svetovna vojna, ko so številni Nabrežinci morali v izgnanstvo, pa tudi dvajseta leta in vse obdobje fašizma in druge svetovne vojne so močno zaznamovali dogajanje: najprej eksil številnih primorskih izobražencev (med temi tudi pesnika Iga Grudna), nato prepoved rabe slovenske besede, preganjanje in vojna vihra. Vse to je seveda okrnilo pevsko dejavnost vse do trenutka, ko je morala slednjič utihniti. Po letu 1945 pa se je pevsko življenje spet prebudilo. Nastal je mešani zbor Prosvetnega društva ťNabrežinaŤ, ki je štel preko osemdeset članov. Mladina je imela svojo štiridesetčlansko mešano postavo, ki je prepevala pod vodstvom navdušenega Nabrežinca - intelektualca dr. Vojteha Pertota. Pod Zavezniško vojaško upravo je bil ustanovljen zbor ťAvgust TanceŤ, h kateremu je pristopilo tudi veliko pevcev ťNabrežineŤ. Boleči povojni razkol med kominformisti in titovci je leta 1948 zajel tudi nabrežinsko kulturno življenje. Kominformisti so ustanovili novo društvo "Nabrežina", titovci pa so svoje društvo preimenovali v ťIgo GrudenŤ takoj po smrti pesnika Iga Grudna. V tem okviru je bil leta 1949 tudi obnovljen mešani pevski zbor, pri vodstvu katerega so se zvrstili dirigenti Švara, Kjuder, Vrabec in Boštjančič. Ob njem pa je še vedno ostal tudi zbor ťAvgust TanceŤ. Prvi je obmolknil leta 1956, drugi leta 1958 v mešani zasedbi, moški del le-tega pa je vztrajal še dve leti. Takrat je ostala Nabrežina, ki je bila tako bogata s šestdesetletno pevsko tradicijo, brez pevske skupine. V Primorskem dnevniku so se zaradi tega oglašali domači prosvetni delavci, zlasti gospod Slavko Pertot, navdušeni pevci pa so ostali brez zbora. Leta 1965, ko je Kulturno društvo ťIgo GrudenŤ po zaslugi takratne mlade študentske skupine obnovilo svojo dejavnost, so se vrata društva odprla tudi novi mladi zborovski mešani postavi, katere vodstvo je prevzel prof. Erminij Ambrozet. Predsedstvo društva je takrat prevzel in nadaljnji dve leti upravljal mladi Sergij Radovič. Z elanom, ki je bil značilen za mladega intelektualca in v sodelovanju s prof. Ambrozetom je Radovič tedaj ustanovil otroški zbor ťKraški slavčekŤ, kjer so prepevali otroci iz celotne devinsko-nabrežinske občine vse od prvega leta osnovne pa do zadnjega leta nižje srednje šole. Ta izbira je bila tudi posledica njegove specifične glasbene izobrazbe, k
i je bila usmerjena v vokal. Prof. Sergij Radovič je namreč po diplomi iz klavirja diplomiral še v zborovskem dirigiranju, poleg tega pa je briljantno opravil tudi izpit za stolico glasbene vzgoje. Oba glasbena vzgojitelja, Ambrozet in Radovič, sta seveda z zadovoljstvom gledala na odziv, ki ga je ťKraški slavčekŤ imel med šoloobvezno mladino. Štel je tudi preko 100 pevcev in bil takrat edini otroški zbor na Tržaškem. Žal pa enaka usoda ni doletela mešanega zbora, ki je prepeval v okviru društva ťIgo GrudenŤ, saj se je skupina zaradi notranjih društvenih trenj in kljub nekaterim uspešnim nastopom kaj kmalu razpustila. Ambrozet pa je svoje zborovodsko navdušenje (kljub izredno strogemu videzu je bil namreč občutljiv glasbeni pedagog in, ker je dolga leta vodil nabrežinsko podružnico Glasbene matice, je bil tudi vključen v nabrežinsko stvarnost) prenesel na ženski del zbora, saj je leta 1969 ustanovil Dekliški zbor v okviru podružnice glasbene
šole. Skupina pa je imela žal zelo kratko življenje. Nastopila je na slovesnosti odkritja spomenika padlim v Nabrežini ter na reviji Primorska poje leta 1970.
V letu 1968 je na neki družabnosti v društvenih prostorih, kjer seveda ni manjkalo slovenskega petja, prišlo do pobude za obnovitev moškega zbora v okviru društva Igo Gruden. Navdušeni pevci so se strnili okrog mladega dirigenta prof. Sergija Radoviča in na prvi vaji zapeli prve akorde novega poglavja zborovskega petja v Nabrežini: "POJMO NA ŠTAJERSKO
Na začetku je pri zboru sodelovalo dokaj skromno število pevcev, ki pa so bili vztrajni in navdušeni, tako da jim je uspelo k ansamblu postopoma pritegniti preko dvajset fantov in mož iz raznih vasi nabrežinske občine. Skladatelj in starosta slovenskih zborovodij maestro Ubald Vrabec je zapisal:
"Dirigent si je takoj zastavil resne umetniške cilje pri vzgoji mladega zbora. Ni se omejil na površno uvežbavanje repertoarja, temveč posvetil veliko pozornost vokalno-tehničnemu izobraževanju svojih pevcev. Ko je leta 1974 v okviru PRIMORSKA POJE nastopil v Sežani, je zato naravnost presenetil prisotne pevovodje in glasbenike z lepo stopnjo svoje tehnične in muzikalne kulture. Doseženo raven je potem iz leta v leto stopnjeval in poglabljal ter vključeval v svoj repertoar vedno zahtevnejše pesmi. V domačem kraju je zbor vedno sodeloval pri prireditvah in svečanostih najrazličnejšega značaja. Poleg stalnega nastopanja v okviru PRIMORSKA POJE je zbor sodeloval ob različnih priložnostih v drugih krajih našega zamejstva in v matični državi. Leta 1973 je bil tudi na turneji v Makedoniji, kjer je nastopil v Bitoli in Skopju. Pesmi iz svojega repertoarja je že snemal na radiu Trst A in na radiu Koper. Združenje pevskih zborov Primorske pa je na ploš
čo, ki jo je izdalo leta 1978, vključilo tudi Rada Simonitija ťPesem galebuŤ v izvedbi nabrežinskega moškega zbora."
Leta 1973 je skupina deklet s področja nabrežinske občine prosila prof. Radoviča, da bi ustanovil tudi dekliški zbor. "ŠKRJANČEK POJE, ŽVRGOLI,
Novi akordi, mlada skupina in tudi tokrat so navdušenje in vztrajnost pevk, predvsem pa strokovna sposobnost in izredna človeška toplina dirigenta prav kmalu obrodili izredne sadove - tudi dekliški zbor je dosegel tako poustvarjalno raven, da se je lahko tako v tehničnem kakor v glasbenem pogledu uvrstil med boljše pevske skupine na Primorskem. Navdušenje je raslo in prof. Sergij Radovič je z navdušenjem svojih pevcev združil oba zbora še v mešano postavo, ki je prvič zapela na jubilejnem koncertu desetletnice moškega in petletnice dekliškega zbora v društveni dvorani v Nabrežini 3. junija 1978. Jože Koren je tedaj zapisal v Primorskem dnevniku: "Predvsem razveseljivo je dejstvo, da deluje zbor v Nabrežini kar v treh sestavah: dekliški, moški in mešani. Tolikšnega ťluksusaŤ si ne more privoščiti danes noben naš kraj na Tržaškem in v zamejstvu sploh. Zato lahko mirno zapišemo, da je prav Nabrežina danes središče našega zborovskega petja. Nedvomno gre največja zasluga za to prof. Sergiju Radoviču, ki ni le požrtvovalen pevovodja, marveč tudi strokovno visoko kvalificiran glasbeni pedagog." V uvodnih besedah k prvemu jubilejnemu koncertu nabrežinskih zborov leta 1978 je maestro Vrabec še dodal: "Za lep razvoj zborovskega petja v Nabrežini je doprinesel odločilen prispevek, ob sodelovanju vztrajnih pevcev, umetniški vodja in mentor prof. Sergij Radovič. Njemu in njegovim pevcem smo dolžni priznanje za opravljeno delo in mu k doseženim uspehom iskreno čestitamo. Dovoljujem si izreči še željo in prošnjo, da bi večkrat mogli slišati moški in dekliški zbor v udruženem mešanem zboru. V ponos ne samo Nabrežini, temveč vsej slovenski skupnosti v Italiji." Uspehi, gostovanja, koncerti, vse to je dajalo pevcem ne samo novega elana in navdušenja za vaje in delo, ampak je utrjevalo tudi njihove medsebojne odnose. V njih je rasla zavest, da so soustvarjalci slovenske kulture v Italiji, zato je njihova dejavnost postajala vse bolj intenzivna in vzporedno s tem je rasla tudi kakovost posameznih sestavov. Vabila za nastope so bila vse bolj prestižna in sloves nabrežinskega petja je segel daleč preko slovenske meje. 6. AVGUST 1980 To je prelomni datum v življenju nabrežinskih zborov, ko se je v čudovitem soncu nabrežinske obale zlomilo življenje plemenitega človeka Sergija Radoviča. V trenutku je v nas boleče zaječalo, ker smo vsi, ki smo ob njem rasli, izgubili prijatelja, ki je nesebično razdajal svoje neizmerno znanje in neizčrpno srčno kulturo, "ki je zbližala ljudi različnih mnenj in lastnosti", kakor mu je med drugim v slovo povedal takratni predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Boris Race. Zadnji pevski pozdrav so bili Srebotnjakovi ťBoriŤ, iz katerih se je razlila bolečina prezgodnjega slovesa in neizrečena obljuba obstoja. V reviji ťLa CartellinaŤ je skladatelj prof. Pavle Merků zapisal: Prav zaradi vsega, kar je prof. Radoviču uspelo zgraditi v dobrih desetih letih resnega dela, se je takoj po njegovi smrti v glasbenih krogih pojavilo vprašanje, kdo bo vodil nabrežinske zbore, ki so bili v tistem trenutku najbolj ranljivi, postavljeni pred neusmiljeno dejstvo dokončne odsotnosti nenadomestljivega učitelja, obenem pa tudi trdno odločeni, da ohranijo in še dalje plemenitijo njegovo dediščino. Predlagano je bilo ime Matjaža Ščeka, ki je bil tedaj med najbolj perspektivnimi mladimi dirigenti. Nabrežinci smo ga sprejeli odprtih rok in v trenutku je za nas postal aktivni član naše zborovske in družbene stvarnosti. Kljub svojim takrat štiriindvajsetim letom je imel za seboj dokaj razgibano in bogato pevsko dejavnost, ki se je rojevala tudi iz bogate družinske glasbene tradicije, saj je Matjaž Šček sin skladatelja Ivana Ščeka. Kot študenta ga je v Kopru usmerjal prof. dr. Mirko Slosar. Prepeval je v števi lnih zborih ter vodil razne gimnazijske oziroma študentske vokalne skupine. Širši slovenski javnosti pa je svoj talent vidnejše izkazal leta 1974, ko je prevzel vodstvo partizanskega pevskega zbora ťSimon GregorčičŤ iz Kopra, s katerim je leto kasneje osvojil bronasto plaketo mesta Maribor na tekmovanju ťNaša pesemŤ. V Nabrežino je prišel takoj jeseni leta 1980. Komaj je življenje nabrežinskih pevcev z začetkom nove sezone počasi steklo, je neusmiljeni fatum ponovno živo zarezal v rano, ki se še ni bila niti dodobra zarasla. Smrt je segla v vrste najbolj navdušenih, občutljivih in zaslužnih pevcev in odpeljala s seboj Stanka Devetaka. Po niti petih mesecih so Srebotnjakovi ťBoriŤ spet završali v ledeno januarsko jutro 1981. leta nepozabnemu prijatelju v slovo. Te boleče vrzeli so pevske vrste še bolj strnile in jih s silno močjo bodrile v delu. Rezultati so se pokazali že na pomladanski reviji PRIMORSKA POJE. Ivan Silič je takole zapisal: "... letošnji nastop moškega, dekliškega in mešanega zbora je pokazal odločno voljo, da nabrežinske pevke in pevci nadaljujejo delo svojega zadnjega dirigenta, ki je zboru največ poklonil iz svojega znanja in zavestne naklonjenosti. Od njegovih postavk se zdaj delo razvija dalje..." Zlasti ženski zbor je na raznih nastopih še najbolj presenetil. Šček je ob sodelovanju zborovskih in pevskih strokovnjakov iz Slovenije začel tudi s prirejanjem tedenskih seminarjev, kjer so pevci z intenzivnimi vajami lahko širili svoje pevsko znanje in seveda bogatili svoj pevski repertoar. To se je izkazalo že na prvem letnem koncertu leta 1981, ko so laskave kritike, zlasti tista, ki jo je v Primorskem dnevniku objavil velik prijatelj nabrežinskih zborov prof. Pavle Merků, v bistvu pripomogle k temu, da se je dekliški zbor v naslednji sezoni prijavil na dve pomembni zborovski tekmovanji v Sloveniji: na republiško tekmovanje ťNaša pesemŤ v Mariboru, kjer je ansambel v konkurenci ženskih zborov zasluženo osvojil srebrno plaketo mesta Maribor, ter na tekmovanje radijskih posnetkov RTV Ljubljana, kjer je v konkurenci dekliških zborovskih ansamblov osvojil absolutno prvo mesto. Ti izjemni dosežki so nabrežinski dekli ški zbor de facto uvrstili med najboljše slovenske zbore nasploh, so pa seveda tudi dajale možnost ansamblom iz Nabrežine, da so dobivali številna vabila za nastopanja na koncertnih odrih doma in v Sloveniji, pa tudi za tiste priložnosti, ko se je slovenska pesem predstavila italijanski publiki v naši deželi. Za izjemne dosežke je dekliški zbor prejel tudi priznanja s strani krovnih organizacij Slovencev v Italiji. Uspešne sezone, jubilejni koncert ob desetletnici ženskega in petnajstletnici moškega dela zbora, gostovanja in nenazadnje navdušenje mladega dirigenta, vse to je pripomoglo, da je zborovska družina suvereno in nenehno iskala pot do uveljavljanja in kvalitete. To pa v mladi pevski družini, kakršna je bila zaradi svoje srednje starosti dekliška, in samonikli moški tradiciji, ki sta se združevali večkrat in vse bolj pogosto v mešani zborovski sestav, ni bilo lahko. Z ustanovitvijo novega mladega pevskega zbora ťPrimorec - TaborŤ na Opčinah se je mladi dirigent pač moral deliti na več strani, dokler ni odločil, da bo delo v Nabrežini prepustil komu drugemu. O letih, ki jih je preživel med nabrežinskimi pevci in v krogu njihovih družin kot družinski prijatelj, je Matjaž Šček takole zapisal: "Leta, ki sem jih z zborom preživel v Nabrežini, so mi bila v veliko šolo. Ob delu z ansambli sem zborovodsko rastel, pa tudi zbori, upam, so storili kakšen korak naprej. Življenje se mi je obogatilo z mnogimi novimi spoznanji, katerih nekatere še danes nosim v sebi. Moja glasbena pot je obrnila drugam, pa naj kljub vsemu izkoristim to priložnost, da se iz srca zahvalim vsem, ki so mi izkazali zaupanje. Vse najboljše!" Odhod dirigenta predstavlja za vsak zbor veliko travmo, saj pevci z nekom gradijo in vlagajo ves svoj prosti čas v skupno delo in skupne načrte, ki jih večkrat izpeljejo do konca, lahko se pa tudi zgodi, da do tega ne pride. In takrat je treba začeti od začetka. Vodstvo moškega zbora je za kratek čas prevzel skladatelj prof. Aldo Kumar, nato pa je zbor umolknil. Dekleta, ki so dosegla kot zamejska pevska skupina zares zavidljive uspehe, pa so si veliko prizadevala, da bi vsaj sezono 1987, ko je prišlo do Ščekovega odstopa, izpeljala do konca. Nekaj tednov pred nastopom na reviji PRIMORSKA POJE je k zboru pristopil prof. dr. Mirko Slosar, ki je kljub svoji veliki angažiranosti, predvsem zaradi prijateljstva, ki ga je vezalo na prof. Sergija Radoviča, začasno sprejel vodstvo zbora in z njim sodeloval na reviji PRIMORSKA POJE. Zbor je istega leta še pred zaključkom sezone svoj zahtevni koncertni spored uspešno snemal za koprski radio. Posnetek skladbe Marija Kogoja ťMladinskaŤ, ki jo je zbor zapel ob klavirski spremljavi Aleksandra Rojca, je Zveza pevskih zborov Primorske vključila med posnetke, ki so zbrani na kaseti z naslovom ťMojo srčno kri škropiteŤ, ki jo je ob 80-letnici smrti pesnika Simona Gregorčiča izdala RTV Ljubljana. Poleg tega pa je med zborovske izvedbe na plošči z n aslovom ťPa se slišŤ, kjer so najboljši primorski zbori zapeli slovenske ljudske pesmi, vključena tudi izvedba koroške narodne ťSlovesŤ v priredbi Franceta Marolta. Sezono je dekliški zbor pod vodstvom Mirka Slosarja zaključil s pomembnim koncertom v nabito polni stari štivanski cerkvi, ki mu je prisluhnila številna tudi italijanska publika. Koncert, ki ga je posnela tržaška radijska postaja, je obsegal v prvem delu izvedbo celotnega cikla ťOtroških pesmiŤ tržaškega skladatelja Marija Kogoja ob klavirski spremljavi Aleksandra Rojca, v drugem delu pa pesmi in priredbe iz bogate zakladnice slovenske narodne pesmi. Tako je o glasbi in zborovstvu za nas razmišljal prof. dr. Mirko Slosar: "Drage pevke in pevci, dovolite mi, da vam ob vašem jubileju - tridesetletnici, oziroma petindvajsetletnici žrtvovanja svojega dragocenega časa plemeniti dejavnosti - iskreno čestitam. V tem trenutku ne želim pisati o vaših uspehih in vlogi, ki ste jo odigrali v tridesetih letih, kot se običajno dela, podarjam vam le svoje razmišljanje o petju v pevskem zboru z željo, da bi vam bilo vzpodbuda za nadaljnje delo. Značilnost našega trenutka je, da so v družbi cenjene predvsem tiste dejavnosti in znanja, ki prinašajo materialne dobrine, manj pa kultura in kulturne dejavnosti, kjub temu da izsledki raziskav in izkušnje dokazujejo, da sta v tistih socialnih okoljih, kjer je kultura zapostavljena, okrnjeni kvaliteta človekovega življenja in medsebojni odnosi. Pomemben del splošne kulture je umetnost, ki najbolj neposredno vpliva na naša čustva. Globlji čustveni procesi so svojevrstni vedenjski regulatorji, ki na vseh področjih usmerjajo intenzivnost človekovih dejavnosti. Lahko rečemo, da so čustva dinamični dejavniki osebnostne integracije. Razumevanje in doživljanje umetnosti pa omogoča tudi popolnejše in globlje spoznavanje in doživljanje sveta ter zakonitosti v naravi in družbi. Človek, ki spoznava svet le preko znanstvenih dognanj in ne tudi preko umetnosti, ne more dojeti in razumeti globokih vzgibov človeškega duha, ki so znanstveno nerazložljivi. V okviru splošne kulture in umetnosti zavzema pomembno mesto glasba. Glasba je v bistvu nenehna človekova potreba po oblikovanem zvočnem okolju, izražanju in ustvarjalnosti. Danes je glasba kot psihološki fenomen primerljiva z govorom, saj je postala del vsakdanje stvarnosti in vsakomur dostopna. Njene vrednote pa preko glasbenih aktivnosti in glasbene vzgoje vplivajo in oblikujejo raven splošne in glasbene kulture posameznika. Pevski zbor kot najbolj množična oblika splošne glasbene vzgoje in glasbenega izražanja omogoča pevcem, da razumejo, doživljajo in usvojijo raznolike vrednote glasbenih vsebin, ki po svoji aksiološki plati predstavljajo lestvico vrednostnih ravni od komercialne - modne glasbe, do glasbenih del, ki so postala nadčasovna. Glasbena vzgoja v okviru pevskih vaj in koncertnih nastopov razvija pri pevcih s svojo oblikovalno vlogo globlji, senzibilnejši odnos do glasbe. To se pri pevskem zboru uresničuje s poudarjanjem glasbenih vrednostnih ravni ter z različnimi dejavnostmi, ki oživljajo glasbene vsebine in pri pevcih razvijajo glasbene sposobnosti, spretnosti in znanja. Vse to omogoča pevcem sprejemanje in doživljanje bogastva glasbenih umetniških vrednot različnih glasbenih zvrsti in oblik izražanja, pa tudi vrednot iz drugih kulturnih, umetniških in moralnih področij. Aktivno sodelovanje v pevskem zboru vpliva tudi na zunajglasbena pevčeva področja, ki zajemajo njegove interese, stališča, vrednostne sisteme in uspešnost prilagajanja. Povejmo zgoraj zapisano nekoliko preprosteje: pevski zbor je zaradi svojih mnogostranskih pozitivnih vplivov na pevce, zaradi svojega velikega družbenega in kulturnega pomena, zaradi svoje vsestranske uporabnosti in zaradi svojih vzgojno-izobraževalnih vrednot mnogo več kot le oblika družabnosti.
KAJ JE TOREJ PEVSKI ZBOR? Umetnost. Najbolj množična oblika kulturne dejavnosti. Najširša oblika glasbene vzgoje. Pomembna oblika vzgoje in izobraževanja. Pomembno etično, estetsko in splošno vzgojno sredstvo. Nosilec pozitivnih idej. Socialna umetnost. Najmočnejše sredstvo za ohranjanje ljudskega izročila. Naša svojstvenost. Bistveni in skoraj nepogrešljivi del kulturnih in drugih prireditev. Oblika sproščanja. Hrana za pevčevo dušo. Na postavljeno vprašanje bi lahko poiskali še nešteto odgovorov, pa kljub temu bi se še kaj našlo, kar bi govorilo v prid zborovskemu petju. Vrednot petja v pevskem zboru se zavedate tudi vi, Nabrežinke in Nabrežinci, saj ste to dokazali s tridesetletnim uspešnim delovanjem, ki je pomembno oblikovalo kulturno življenje v Nabrežini pa tudi v širšem okolju. Zato, Nabrežinke in Nabrežinci, pojte, da vam bo življenje lepše in da bo tudi nam z vami lepo."
V naslednji sezoni je nekaj časa vodstvo dekliškega zbora prevzela prof. Aleksandra Pertot, potem pa je dekliška pesem utihnila. Moški pa so polni novega elana in pevske zavesti, ki je bila še kako živa in prisotna med njimi, sredi leta 1987 spet začeli prepevati pod vodstvom prof. Aleksandra Rojca. Tako je pisalo na koncertnem listu nastopa, ki je zaključil pevsko sezono 1988. leta: "Ko smo rekli, da se po dolgem času spet predstavimo v javnosti, smo se odločili za program narodnih pesmi, ki pojejo o ljubezni: od prešerne fantovske razposajenosti, do zaljubljenosti, žalosti, obupa, hrepenenja, otožnosti, do ponovne nagajivosti in razposajenosti. In to ne samo zato, ker je to ciklus življenja samega, ampak tudi zaradi tega, ker imamo ljubezen za imperativ naše biti." Decembra istega leta je zbor z jubilejnim koncertom obeležil dvajseto obletnico obstoja, ki ga je utemeljil z besedami: "Za nami je dvajset let življenja. Čas, v katerem smo skušali, tudi preko glasbe, razumeti marsikatero vprašanje, soočati se z življenjskimi resnicami in sami s seboj, s svojo vestjo. Še nezapolnjene vrzeli, ki so v naših vrstah, dokazujejo, da smo se z usodo, ki nam je bila dana, težko spopadli. Ali če smo danes navzlic vsemu tu, je to zaradi tega, ker smo z nam prirojeno trmo upali, da bo tudi na nas posijalo sonce." Koncertu na rob je prof. Corrado Rojac v članku z naslovom ťPRESENEČENJA MOŠKEGA ZBORA IGO GRUDEN IZ NABREŽINEŤ, ki je izšel v Primorskem dnevniku, med drugim zapisal: "Ob naših zborovskih večerih navadno govorimo o sladki narodni spevnosti, sadu tradicije, ki vodi vsak zbor do spontanega rezultata. Če pa se kot dirigent pojavi glasbenik kot Aleksander Rojc, ni več ťosebek glasbenega dogajanjaŤ ta stereotipnost: takoj se, ideološko pretolmačena, umakne umetniškemu izrazu."
Pevci nabrežinskega zbora pa so znali intimno doživljati tudi sakralno glasbo, saj so navdušeno sprejeli povabilo grljanskega župnika in škofijskega kanclerja msgr. Lojzeta Župančiča, da bi prvič po dolgih letih s slovensko pesmijo spremljali polnočno božično bogoslužje v Grljanu. Božični nastop , ki ga je gospod Župančič še posebej cenil, je bil za številne mlade sile, ki so na novo pristopile k zboru, pravzaprav ognjeni krst in to na božično noč, "ki je praznik človeške intime, navezanosti na lastno družino in sploh na lastne korenine. Prav ta pomen bi s svojim petjem želeli tudi posredovati širši skupnosti, ljudem dobre volje", kot je ob nastopu povedal zborovodja. Stilne izbire obnovljenega zbora so bile predvsem iskanje identitete sodobnega individua, ki v današnji družbi le s težavo postavi prave vrednote na tisto mesto, ki jim po zgodovinski pravici pripada. Te vrednote pa gre iskati predvsem v preteklosti, modri učiteljici, iz katere je nastala naša identiteta. Zaradi tega je nabrežinski moški zbor ob zaključku sezone 1989-1990 s stilnim koncertom (slavnostni govornik je bil Prešernov nagrajenec, režiser Mario Uršič) obeležil zgodovinski trenutek, ko so začele padati vse pregrade diktatur in ideoloških zidov. Utemeljitev izbire koncertnega programa je bila: "Leto 1989 je bilo dvestoletnica francoske revolucije, preko katere je sodobni človek dokončno dorasel v popolnem smislu lastne svobodne dimenzije. Vendar leto 1989 je bilo tudi leto travmatičnih dogodkov: živimo namreč trenutek, v katerem se odvijajo dogodki nepredvidljivega in silnega pospeška, ki terjajo ponavadi dolga leta, medtem ko so se v zadnjih časih konkretizirali v nekaj urah. Ampak ta veter svobode, ki veje zlasti z Vzhoda, ne more in ne sme zbrisati zgodovinskega spomina narodov, brez katerega bi se ničesar ne razumelo in bi se vsak dogodek zdel strogo slučajen, sad senzacionalne geste kakega voditelja in ne kot suma preživetih napetosti, kontradikcij, bojev, upov in razočaranj. In v tem kontekstu ne moremo pozabiti, da je 1990 tudi petinštirideseto leto osvoboditve. V tem trenutku, ki gotovo predstavlja krizo vrednosti in vrednot, ne moremo pozabiti na svojo zgodovino za to, da razumemo, kdo smo. Zgodovina našega upora pa je, kakor pra vi Edvard Kocbek, ena naših najsvetlejših strani. Zato se nam zdi utemeljeno in prav, da s svojo pesmijo na novo preverimo nas same." Prav ta kategorični imperativ je bil tudi vezilo slavnostnega večera, kjer je bil nabrežinski moški zbor pod vodstvom Aleksandra Rojca glasnik visokega sporočila svobode: 10. maja 1991 je bila namreč v Kulturnem domu v Trstu svečanost ob proslavi 50. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Svečanost je sovpadala z osamosvojitvijo Slovenije in s trenutkom, ko smo Slovenci dobili svojo samostojno državo, sanjo vseh narodnjakov in narodnih buditeljev od prve ťpomladi narodovŤ leta 1848 dalje. Na tej svečanosti je kot slavnostni govornik spregovoril predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Ob navdušenem pozdravu publike, ki je v nabito polni dvorani Kulturnega doma spremljala petje nabrežinskih pevcev ob harmonikarski spremljavi prof. Corrada Rojaca, je posebno ganljivo izzvenel ťPozdrav svobodni PrimorskiŤ, še zlasti pa edini dodatek, ki so ga pevci poklonili občinstvu, Prešernova ťZdravljicaŤ, himna slovenskemu narod u in bratstvu med sosednjimi narodi. Sezona 1990-1991 je pomenila ponovno oživitev dekliškega zbora, čigar vodstvo je prevzela glasbenica in izkušena pevka, prof. Ksenija Kos. Dekliški in moški zbor sta skupno sooblikovala večer, posvečen ťdeseti obletnici odsotnihŤ, kjer sta program, pa tudi njegova predstavitev na koncertnem listu, poudarila veliko valenco odsotnosti, ki sta jo s svojim odhodom začrtala najprej Sergij Radovič (večer, na katerem je bil slavnostni govornik pesnik Miroslav Košuta, je namreč nosil zgovoren naslov ťDeset let brez RadovičaŤ) in ob tem še nepozabni Stanko Devetak. Kakor da bi se bil čas nekako ustavil, tako se je zdelo publiki, ko je Ksenija Kos stopila pred združena zbora in je spet mogočno zazvenel utrip mešane postave; nekateri so morali koncertu slediti kar s ceste, ker v nabiti društveni dvorani ni bilo več prostora. Tako je o svojem delu v Nabrežini zapisal prof. Aleksander Rojc: "Kot Nabrežinec sem izredno ponosen na dejstvo (kamen je namreč eden od obeleževalnih predznakov moje družinske pripovedi), da je kozmologija, ki je imela periodo svojega največjega razvoja v poznem megalitiku, v teku zgodovine človeka ustvarila mitično podobo sveta, katere osrednji simbol je bil kamen, oziroma kamniti steber ali drevo sveta, materialni produkt invokacije, ki pa je postala skoraj nezaznavna za človeško uho. Po antičnih kozmologijah naj bi svet zadobil svoj nastanek od trenutka kreativne ťbesedeŤ, nastal naj bi od trenutka zvočnega ritma, ki je prišel iz sredine univerzuma. Zvok naj bi torej predstavljal izvirno substanco, ki je splošna za vse ustvarjeno. In ker njegov razvoj v petje pomeni moč zvoka, ki premika Kozmos, predstavlja torej petje tudi edino vezno nit recipročnega, direktnega odnosa med nami in bistvi, ki so najbolj oddaljena. V svojem najglobljem terminskem pomenu je torej petje (ali ritmični govor) direktna partecipacija originarni substanci univerzuma in aktivni ťagensŤ v akustičnem substratu sveta: to je posnemanje odmevajočega ukaza, ki je nekdaj ustvaril svet, ob tem pa tudi most med nebom in zemljo na temeljih glasbene substance, ki predstavlja skupni imenovalec za oba svetova. Zato so bogovi - tudi zvočna bistva - napajani s hvalnimi pesmimi... To so bili tudi razlogi, da sem se poskusil z vodenjem pevskega zbora..." V letu 1992 je vodstvo nabrežinskih zborov spet prešlo pod taktirko enega samega dirigenta - prof. Ksenije Kos, ki je kljub svojemu specifičnemu instrumentalnemu glasbenemu študiju (prečna flavta) tudi v vokalu visoko izobražena glasbenica; sedaj dela kot glasbeni urednik zborovske glasbe na Radiu Koper, svojo zborovsko pripravo pa je dobila v dolgoletni pevski in študijski izkušnji, ki si jo je pridobila že pri prof. dr. Mirku Slosarju, saj že dolgo let kot ena nosilnih pevskih glasov poje v mešanem zboru ťObalaŤ iz Kopra (ta zbor je sodil celo med najboljše neprofesionalne pevske skupine v Evropi). Kot glasbena izobraženka ima velik vpogled v pevsko literaturo, ki jo je pri nabrežinskih zborih odlično znala prilagajati tudi pevski zmogljivosti svojega ansambla. Repertoar, ki so ga zbori prepevali, je bil usmerjen v glavnem v slovensko narodno in umetno pesem vse do najbolj sodobnih in torej težko izvedljivih avtor jev, ki terjajo od dirigenta veliko znanje, od pevskega ansambla pa veliko pevsko kultiviranost. Poleg običajnih nastopov na reviji PRIMORSKA POJE je zbor priredil svečani koncert ob petindvajsetletnici moškega in dvajsetletnici dekliškega zbora. Koncert je v živo posnela tudi tržaška radijska postaja. Leta 1994 pa je moški pevski zbor sodeloval tudi na osrednjem Dnevu slovenske kulture v Kulturnem domu v Trstu, kjer je ob recitacijah tekstov najbolj uglednih pesnikov slovenskega zamejstva in pod geslom ťEdinost, sreča, spravaŤ zapel Antona Hajdriha ťBuči morje AdrijanskoŤ in Zorka Prelovca ťOj, DoberdobŤ, ki so poklon bolečim trenutkom narodne zgodovine Primorske, ob tem pa še Ignacija Ote ťNabrežinaŤ, na besedilo pesnika Iga Grudna. Tako je zapisala prof. Ksenija Kos: "Drage pevke, dragi pevci! Naj vam najprej čestitam k obletnicama, ki ju letos praznujete. Ker pa mislim, da petindvajset oziroma trideset let še ni starost, ko bi morali obujati spomine, naj vam želim še veliko vaj, dobrega petja in prijetnega druženja v zboru. Že mnogo pred mano je nekdo rekel, da je glasba univerzalni jezik in vi kot pevci imate dostop do njega, z njim lahko gradite mostove med različno govorečimi in drugače mislečimi. Petje v zboru je verjetno edini način, ki glasbo približa prav vsakemu, ki si tega želi. Naj ne bo vaše tedensko druženje ob glasbi zapiranje v svoj svet, ampak naj bo vaše petje vabilo vsem, ki si želijo nečesa lepega. In če se lepe stvari dogajajo v tako prijetni družbi, kot zna biti vaša, je to lahko enkratno doživetje. Želim vam, da bi v svoje vrste privabili čimveč mladih in da bi jim znali posredovati pravi odnos in ljubezen do glasbe, ki jo že toliko let gojite." Toda leto 1994 je boleče zaznamoval odhod enega najnežnejših sopranskih glasov, kar jih je kdaj premogel nabrežinski zbor, Majde Legiša, naše Majdke, ki je s svojim zvonkim smehom in sončnim značajem plemenitila naše pevske ure in naša družabna srečanja. Prvič po mnogih letih smo se stare in nove pevke zbrale prav zanjo in jo, kakor razbohoteni Kras, ki jo obdaja v njenem tihem večnem domovanju, zalile s hrepenenjskim glasom otožnega Maroltovega motiva ťSlovesŤ, ki je bil kakor nalašč zanjo, ki ni mogla do konca izpeti svoje čiste, plemenite mladosti.
Z letom 1995 je k nabrežinskim zborom pristopila kot zborovodja prof. Bojana Kralj. Pod njenim vodstvom so se pevci predstavili javnosti z božičnim koncertom 15. januarja 1995. leta v župnijski cerkvi v Nabrežini. Na orgle jih je spremljal Martin Vremec, sugestivno božično misel pa je v vezni tekst vpletel Igor Tuta. Z božičnim sporedom so pevci zapeli tudi slovenskim rojakom v Cerkvi Corpus Domini v Milanu, kar je dalo prenovljenemu ansamblu poseben ugled. Obnovile so se tudi vezi z Ilirsko Bistrico, kjer so nabrežinski pevci po nekajletnem premoru nastopili ob Slovenskem kulturnem prazniku leta 1996. Vse to ob tradicionalnih nastopih med Slovenci v Italiji, na reviji PRIMORSKA POJE ter na gostovanjih v Sloveniji. Zbor rad sodeluje na vseh prireditvah, ki slovesno obeležujejo kulturno življenje naše stvarnosti v devinsko-nabrežinski občini ter med Slovenci v Italiji. Predvsem pa seveda ne gre pozabiti vsakoletnih koncertov doma, ki tradicionalno zaključujejo zborovsko sezono. Zahvala gre zborovodji prof. Bojani Kralj, ki s požrtvovalnim delom poklanja svojim pevcem veliko svojega prostega časa in vztraja generacijskim menjavam navkljub. Ob tem jubilejnem letu najprej njej iskeno čestitamo. Nabrežinskim pevkam, pevcem in tistim, ki so zbore vodili ter vsem, ki so vsa ta leta soustvarjali bogato in večkrat tudi bolečo zgodovino naše pevske družine, naj izzveni ta jubilejni zapis kot oddolžitev in zahvala.
Vaše pevsko delo je nam vsem, drage pevke in pevci, v veselje in ponos. Tatjana ROJC
V Nabrežini, 23. maja 1998 Jubilejni zapis je prispevala dr. Tatjana Rojc, publicistka in pevka. Svoje spomine in razmižljanja so napisali:
Iskrena hvala za dragoceni osebni arhiv prof. Zvonku Legiši, ravnatelju in pedagogu. Prisrčna hvala za požrtvovalnost in razpoložljivost g. Martinu Venierju, pevcu in kulturnemu delavcu v Nabrežini. |
|
Uredil Damjan Gerli - 3.6.1998 | |