Igo Gruden

igo_grudenKDO JE BIL IGO GRUDEN?

»V Nabrežini blizu Trsta se tvoj oče je rodil…« je Igo Gruden zapel svojemu triletnemu Primožku. Sam je bil iz ponosne in številne Grudnove – Dudkove družine. Oče, posestnik in tudi nekaj časa župan, je zgradil dvonadstropno hišo, kjer je danes sedež SKD Igo Gruden in Kulturni dom. Ker pa hiša še ni bila dograjena, ko se je rodil prvorojenec Ignac – Igo, je družina stanovala tam blizu, v Grudnovi rojstni hiši, kjer je na pročelju plošča v spomin na najslavnejšega člana rodbine.

Ko je imel 21 let in je bil študent prava, se je začela prva svetovna vojna in tudi njega so vpoklicali. Poslali so ga na Soško fronto in nekje blizu Doberdoba je bil ranjen v desni komolec, tako da je ostal vse življenje invalid, a s tem se je tudi vojskovanje zanj zaključilo in je lahko šel dalje študirat; dokončal je pravo v Gradcu. Postal je odvetnik, a težave in skrbi so se nadaljevale, ker sta njegov dom in vsa Primorska pripadla Italiji. Nastala je Venezia Giulia, v kateri so se vsi Slovenci in Hrvati spremenili v  politični problem, posebno potem, ko je prišel na oblast hudodelski fašizem. Igo Gruden se ni mogel več vrniti domov in njegova številna družina se je razselila po Evropi.

Ta krivica je Grudna neizmerno bolela. Nastanil se je v Ljubljani, postal odvetnik in neprenehoma pisal pesmi, da si je tešil žalost, ki ga je bremenila. Nastale so Primorske pesmi (1920) in Miška osedlana (1922) za otroke. Kmalu se je začela pripravljati nova vojna in pesnik je čutil vso težo tega vzdušja. Nastala je zbirka Dvanajsta ura (1939). In ko je fašizem res zažgal svet in sprožil drugi svetovni spopad, je Igo Gruden postal ena prvih žrtev: najprej so ga zaprli v ljubljanske zapore, potem je moral v italijanska taborišča Visco, Chiesanuova pri Padovi in na otok Rab, kjer je komaj ostal živ. Zadnji dve leti vojne je preživel na afriški obali v nekem zavezniškem taborišču. Šele v zadnjih mesecih vojne se je lahko vrnil v osvobojeni Beograd, nato pa v Ljubljano.

Ustvaril si je novo družino, dobil dva otroka, Primoža in Aleša, in se spet posvetil poeziji; tudi prevajal je veliko iz bolgarščine in srbščine. V kratkem času sta izšli – in tudi takoj pošli – dve novi pesniški zbirki, V pregnanstvo (1945) in Pesnikovo srce (1946).Toda sredi vsega tega živahnega dela, s katerim je želel dati svoj doprinos porušeni domovini, ga je napadla zavratna bolezen in ga v zelo kratkem času odtrgala družini in delu; umrl je konec novembra leta 1948, star 55 let. Njegovo sporočilo, da moramo tudi sredi vsega najhujšega ljubiti človeka in se boriti za svojo zemljo, je njegova visoka in dragocena  dediščina, ki jo skušamo ohranjati živo tudi v današnjem času.